Razveselimo se izvirne slovenske slikanice Alenke Urh, Petre Preželj in založbe KUD Sodobnost International.

Kartonke niso ravno pogosti založniški korak te odlične založbe, je pa zato Gerdi nese pismo zelo domiselni knjižni izdelek, ki z igrivostjo, lepoto povedanega, s čisto ilustracijo, živahno barvno paleto, z jasnimi oblikami ter zanimivima postavitvijo in oblikovanjem naravnost očara.

Avtorico Alenko Urh, tudi prevajalko, urednico in recenzentko, poznamo po pronicljivih prispevkih in razmislekih o mladinski književnosti in slikanici, razsvetljuje polje ustvarjalnosti mnogih avtoric in avtorjev, njeni prispevki in intervjuji v literarnih revijah in časopisju odstirajo zanimive teme, razjasnitve in poglede. Trenutno je kot predstavnica ZBDS in Slovenske sekcije IBBY članica in hkrati predsednica žirije za nagrado večernica.

Ni nenavadno, da je ravno v njenem avtorstvu in ob pomembni spremljavi ilustratorke Petre Preželj izšla kartonka, ki vključuje vse, kar je v svojih strokovnih prispevkih o slikanici Alenka Urh pogosto izpostavljala. Ilustratorka v njej ubira svežo, nekoliko drugačno od svojih preteklih ilustratorskih uresničitev, zagotovo pa je k podobi knjige pripomogla tudi urednica Jana Bauer, sicer večkrat nagrajevana mladinska avtorica in prevajalka.

Kam nas torej vodijo Gerdi, netopirček in pismo?
Najprej smo v hiški naslova in avtorstva, rože in žuželke. Potem jo spoznamo:
"Svetli lasje, čopek kot razmršen čopič, rdeča majčka z belimi pikami.
To je Gerdi. /.../" (Str. 2)

Z deklico se čisto počasi uredimo, oblečemo jopico, pa rumene škornje, nežno ne pozabimo na igračo - prijatelja netopirčka, ga stlačimo v žep, da so roke proste za pismo. In švignemo skozi vrata. Po petih stopnicah. Ko se skokoma spuščamo v svet, jih štejemo. In zaznavamo vse, kar nas obdaja. Gerdi marsikaj občuti drugače, kakor netopirček, netopirček in Gerdi pa spet drugače, kot mi. Sploh ne vemo, kam gremo. Niti tega ne, kakšno sporočilo nosimo v pismu in kdo ga je napisal. Da je čas krajši, sta pot in knjižica potreseni s hudomušnimi izštevankami in otroškimi pesmicami. Z nami gredo koleraba, mravljica in polž, pozdravita nas krt in lonček z obrnjenim ročajem, ustavi nas ograja skrivnega gesla, potem pa naprej mimo ježka, žabice in do luže, velike kot morje.

"/.../ Čisto mokra bova in umazana," vztrepeta Filip.
"Ne skrbi," se ne da Gerdi. "Če po luži odskačeva po eni nogi, si ne bova umazala obeh! /.../" (Str. 15)

Čakajo nas še tiger in češnjeva džungla. Kadar so češnje ob drobni mravlji, so velikanski sadeži, na Gerdinem ušesku pa so ravno prav veliko okrasje.

Po stopnicah je treba še navzgor, štejemo pa jih navzdol. Spet jih je pet. Trikrat moramo potrkati na vrata, prisluhnemo skrivnostnemu glasu iz notranjosti in Gerdinemu razgrinjanju in branju pisma, ki je pravzaprav vabilo. Kralju in kraljici, mamici in očku, da naj prideta na čajanko in da naj ne pozabita prinesti piškotov. Za vse. Tudi za vitezinjo in netopirja Filipa, ki sta vabilo sestavila in ga čez ves svet prinesla domov.

Kratka pustolovščina je polna domišljije, otroške igre, prijateljstva, drugačnosti, češenj, zvočnosti, oglašanj, zaprek, skrivnosti in poguma za na pot.

Če se navežem na razmišljanje Alenke Urh (Delo, 8. 11. 2019), zapišem, da tudi na našem knjižnem trgu lahko govorimo o slikaniški hiperprodukciji, literarno-likovni presežki pa to kartonko umeščajo visoko iz povprečja. Prepričana sem, da ne bo ostala neopažena in da jo bodo otroci in njihovi odrasli v hipu vzljubili. Naj bo imenitna slovenska kartonka srečni začetek zbirke Bobrček založbe KUD Sodobnost International.

Zapisala Maja Logar