Italijanska pisateljica Beatrice Salvioni svoj roman Prekleta (La malnata) postavi v čas Mussolinijeve Italije, v leto 1935. Zgodbo v prvi osebi pripoveduje dvanajstletna Francesca Strada, dekle iz meščanske družine, cerkveno vzgojena in, lahko bi rekli, pridno dekle. Vsa zgodba pa se vrti okoli deklice, imenovane Prekleta, s pravim imenom Maddalena Merlini, dekleta iz delavske družine, ki se ji vsi izogibajo zaradi njenega domnevnega prekletstva.

»Klicali so jo Prekleta in nihče je ni maral.
Izgovarjanje njenega imena je prinašalo smolo. Bila je čarovnica, ena izmed tistih, ki te zaznamujejo z dihom smrti. V sebi je imela hudiča in z njo nisem smela govoriti.
Od daleč sem jo opazovala, ob nedeljah, ko mi je mama nataknila čevlje, ki so me rezali v pete, grudaste najlonske nogavice in najboljšo obleko, ki je nisem smela popackati.« (str. 13)

Francesca nas popelje od skrivnega navdušenja nad to posebno deklico do trenutka, ko prvič spregovorita in se navkljub prepovedim in grožnjam začneta družiti. Prekleta se druži z dvema fantoma, naokrog hodi umazana, popraskana in divja. In čeprav Francescina mama poudarja, da je pomembneje biti lepo vzgojena kot izobražena, je prav upornost in drugačnost Preklete tisto, kar Francesco najbolj pritegne.

Avtorica nas skozi zgodbo postavi v Dučejev čas, ko je bil fašizem predstavljan kot edina prava pot, vsi drugače misleči pa zatirani. Napoved vojne Etiopiji, vpoklic fantov in posledice tega vplivajo tudi na naši dve osrednji junakinji. Poleg izzivov odraščanja in moči prijateljstva avtorica izpostavi tudi samopoškodovanje, izdajo, poskus samomora, zlorabo žensk, posilstva, nezaželene nosečnosti in še marsikaj, o čemer se v tistih časih sploh ni smelo govoriti.

Odličen roman, v katerem z zanimanjem opazujemo upor mladih deklet, ki se zoperstavita tradicionalnim vrednotam in načinu življenja. Naj za konec citiram še mnenje gospoda Tresoldija o Maddaleni:

»Mislil sem, da res lahko povzročiš, da se ljudem razpoči lobanja, veš? Verjel sem govoricam in moram priznati, da sem tudi sam tako mislil,« je pristavil in pogledal Prekleto.
»V resnici pa se ljudem prikradeš v glavo in nikoli več ne odideš. To počneš.« (str. 178)

Ana Dolinšek