Bralcu se ob prvem prebiranju romana skoraj do konca dozdeva, da ima pred seboj eno izmed pomembnih stvaritev sodobnejše angleške oz. irske literature kot sta npr. Ure (The Hours) Thomasa Cunninghama, 1998 ali Okrasni toni (Grace Notes) Bernarda Mac Lavertyja, 1997. Guernseysko društvo... ima nesporno veliko izpovedno moč, največjo prav v opisu otočanov in nemške okupacije otoka, ki se približa dokumentarnemu gradivu pričevalcev. Opisi otočanov so tako živi, polni vedrine, hudomušnosti, da opisani liki zaživijo s vso svojo voljo do življenja, posebnostmi, domiselnostjo, in seveda tudi s svojimi slabimi značajskimi lastnostmi (tožarjenje, tudi ovajanje okupatorju, če se izkaže, da to lahko nekomu koristi). Vendar dobre lastnosti otočanov prevladujejo nad slabimi. Že v samem naslovu se skriva njihova prisrčna iznajdljivost. Da ne bi bili kaznovani, ker so kršili policijsko uro, si izmislijo, da so se zadrževali čez dovoljeno policijsko uro zato, ker so se udeležili srečanja literarnega kluba, dejansko pa so bili povabljeni na večerjo, na kateri jim je bilo postreženo s prašičem, ki bi ga morali rediti za okupatorjeve potrebe. Nadalje: skorja za pito, s katero bi se naj sladkali na srečanjih društva, je iz krompirjevih olupkov, za sladilo pa so se domislili rdeče pese. Redni udeleženci bralnega društva so zvečine daleč od tega, da bi bili zaprašeni knjižni molji. Tako eden od njih bere poezijo samo zato, da bi se prikupil ženski svojega življenja, za katero izve, da rada bere poezijo. Bi udarili mimo, če bi opise in zgodbe otočanov, ki so med vojno začeli posegati po knjigah, primerjali z Dublinčani (Dubliners) Jamesa Joyca, 1914?

Redko katera leposlovna knjiga, če sploh, opiše nemško okupacijo tako celovito kot prav ta. Čeprav knjiga nikoli ne izgubi osnovne niti - Guernsey je tako kot ostali angleški oto(čk)i v Kanalu izpostavljen načrtnemu stradežu in pomanjkanju - nove obutve med ostalim ni mogoče dobiti vse do konca vojne in otočani ne morejo pozabiti divjaškega nemškega bombardiranja njihovega pristanišča preden so se izkrcali, na svojem otoku pa imajo priložnost videti do smrti izčrpavajoče suženjsko delo na otok prignanih vojnih ujetnikov in ostalih deportirancev, ki gradijo velike utrdbe, obrnjene proti Angliji, soočijo pa se tudi s posledicami trpljenja v nemških koncentracijskih taboriščih - mlado francosko taboriščnico otočani prevzamejo neposredno po koncu vojne na svoj otok, da bi si opomogla od prestanega v nemškem koncentracijskem taborišču. Po drugi strani pa opažajo, kako nemški vojaki, delajoč se kot da gre za golo naključje, odmetavajo s kamionov krompir, en gomolj za drugim, da bi vsaj nekoliko omilili lakoto in prinašajo otočanom na skrivaj priboljške, za nemškega bolničarja pa zvedo, da je plačal s svojim življenjem, ker je prinesel težko bolni angleški deklici zdravilo, ki ga je v želji, da ji reši življenje, izmaknil iz vojaške ambulante. Zato ni čudno, da je v otoškem pubu srečati tako domačine kot nemške vojake, kar že spominja na TV nanizanko „Aló, aló”. In - Elisabeth, sicer samorastnica iz matičnega otoka in večna upornica, si kljub svojemu odporu do okupacije izbere za fanta nemškega (francosko - japonski film Hirošima, ljubezen moja, 1959) vojaškega zdravnika in mu povije deklico Kit.

Žal pa modrost „Konec dober, vse dobro,” v tem delu opozarja, da lahko kakovost umetniškega dela dokončno ovrednotimo po njegovem koncu. Osnovni tok pripovedi o dogajanju v vojnem in povojnem času v romanu, ki ima sodobn(ejš)o zgradbo, saj njegova vsebina ni podana kot zaporedje dogodkov, ki jih opisuje le avtor, ampak se dogodki v njem pojavljajo pred bralcem kot besedila iz dopisovanj glavne junakinje, priznane pisateljice Juliet, njene prijateljice iz otroštva Sophie, založnika Sidneyja, ki zna biti pravi prijatelj in seveda iz pisnih pričevanj številnih otočank in otočanov o življenju med nemško okupacijo na otoku, kar daje knjigi neko posebno, resnejšo tematsko in vsebinsko vrednost. Proti koncu knjige Juliet doseže, da lahko kljub svojemu statusu pisateljice z nestalnimi prihodki vendarle dobi pravico za posvojitev sirote Kit (njeno mater - Elisabeth so usmrtili v nemškem koncentracijskem taborišču zato, ker se je uprla izživljanju nad sotaboriščnico). In kmalu zatem, čisto na koncu knjige, Juliet vendarle zaživi z na videz zadržanim Dawseyjem. Popolni happy end torej. Nič slabega ne bi bilo v tem, če ne bi bilo, odvisno pač od bralčevega okusa, vendarle nekoliko preveč avtoričinega posvečanja Kitini enkratnosti, in če se zgodba z Dawseyjem ne bi tako zapletala, ne da bi pri tem presegla okvir že videnega.

Borivoj Breže