Japonski pisatelj Haruki Murakami v romanu Mesto in njegovo negotovo obzidje znova ponuja preplet resničnosti in fantazije. Tridelno zasnovano delo, prežeto z melanholijo, je nastalo štiri desetletja po istoimenski kratki zgodbi. V njem avtor skozi pripoved glavnega junaka subtilno prepleta vsakdanjost z mističnim.

Brezimni glavni junak v vlogi pripovedovalca postopoma odstira nastanek in podobo skrivnostnega domišljijskega mesta z negotovim obzidjem. Kot sedemnajstletnik se zaljubi v dekle, ki trdi, da je le senca same sebe ali natančneje senčna zamenjava, njen pravi jaz pa živi v mestu, obdanem z nenehno spreminjajočim se obzidjem. Njuni pogovori postanejo osrednji smisel fantovega življenja, zato njeno nenadno izginotje v pripovedovalcu pusti občutek praznine in izgube. Ko razmišlja o njej in mestu, zapiše: » V glavnem si pripovedovala o življenju v tistem mestu, jaz sem ti zastavljal praktična vprašanja, ti pa si nanje odgovarjala. Tako je mesto dobivalo čedalje konkretnejšo podobo. Zasnovala si ga ti. Mogoče je v tebi obstajalo že prej. A ko je vstajalo pred nama v vse podrobnejših opisih, sem ti pri tem nemalo pomagal. Ti si pripovedovala, jaz zapisoval… « (str. 16)

Kot odrasel se pripovedovalec vendarle poda v to »mesto«, kjer ponovno sreča pogrešano dekle, ki se ga seveda ne spominja. Bivanje znotraj mesta in njegovega obzidja ter poslanstvo bralca sanj, se zdita kot končno izpolnjene sanje. Vendar življenje brez lastne sence in s poškodovanimi očmi bralca sanj morda le ni to, kar si glavni junak globoko v sebi želi. V resničnem svetu se odloči za spremembo in zapusti knjigotrštvo ter sprejme mesto direktorja v majhni, odročni knjižnici. Tam spozna gospoda Kojasuja, ki ga uvaja v novo delo, ter šestnajstletnega dečka, ki je velik ljubitelj knjig in strastni bralec, ampak si zaradi svoje drugačnosti in nerazumevanja resničnega sveta želi le oditi v mesto za obzidjem in tam postati bralec sanj.

Prav motiv mesta povezuje različne like in njihove usode. Sanje delujejo kot prehod med svetom živih in svetom duhov, literarne reference pa odpirajo prostor za globlji razmislek. Med njimi izstopa tudi Gabriel García Márquez, katerega magični realizem odmeva v junakovem nenehnem prehajanju med svetovi.

Naj zaključim s citatom: »To niso mogle biti sanje. Tako jasne sanje ne obstajajo.
Ampak, sem pomislil - resničnost najbrž ni samo ena. Resničnost je nekaj, kar si izbereš sam izmed več možnosti.« (str. 490)

Prehajanje med svetovi in razdvojenost sta v romanu osrednja motiva. Prav mističnost pa poskrbi, da bralec še dolgo razmišlja o njegovem sporočilu - o zidovih, ki jih gradimo okoli sebe in ki jih morda nekoč le uspemo preseči.

Ana Dolinšek