Jure Godler se s prvim delom serije Inšpektorja Arha podaja v žanr kriminalke. Avtorja poznamo kot satirika, pisca, voditelja, tokrat pa se preizkusi kot avtor detektivske zgodbe. Roman Mrtvi kot nam predstavi detektivski primer, kjer pa Herman Arh pravzaprav ni klasičen osrednji lik. Je pričevalec zgodbe, raziskovalec iz ozadja, na trenutke kot lik iz neke vzporedne zgodbe. Vendar pa prav on odkrije ozadje in zgodbo smiselno zaključi ter zaokroži.

Osrednji pripovedovalec in zapisovalec zgodbe je Bojan Langus. Zgodba se začne v otroštvu s prijateljstvom med Bojanom in Maksimiljanom Pinterjem. Bojan, sramežljiv in negotov, je popolno nasprotje postavnemu in čednemu Maksu, ki postane nepoboljšljivi ženskar. In kot mu Bojan že v otroštvu napove, ga bo nekoč ta odnos do punc preganjal.

Ko se, po končanem študiju in prvih delovnih izkušnjah znova srečata v Ljubljani, se začnejo zapleti. Maks razkrije, da je postal kripto milijonar, da si je kupil jadrnico in stanovanje, končno pa je našel tudi dekle Klariso, ki jo je spoznal preko aplikacije za zmenke. Želi se maščevati svoji družini, zato pripravi srečanje, kjer jim bo razkril novico. Pomembno vlogo ima tudi njegova babica, domnevno dementna, za katero poskrbi z nakupom varovanega stanovanja.

Roman odlikujejo napeto dogajanje, številni zasuki in preobrati ter kompleksna družinska dinamika. Izpostavljeno je tudi vprašanje duševnega zdravja. Kako lahko nepričakovano bogastvo vpliva na vse okoli ključne osebe in odnose med njimi? V ospredju so vprašanja pohlepa, ljubosumja in manipulacije. Kdo v resnici umre in kaj se skriva v ozadju? Razplet prinaša več presenečenj. Mrtvi kot je dinamična kriminalka, ki bo pritegnila tako ljubitelje žanra kot tudi bralce, ki jih zanimajo odnosi med liki in psihološko ozadje zgodbe. Vabljeni k branju.

Citat:
»Arh je dejansko deloval kot nekdo, ki je s časovnim strojem pripotoval iz preteklosti, če že ne zaradi videza, pa zaradi svojega besedišča. Bradati mož z očali je bil oblečen v retro laneno srajco z ovratnikom, ki mu je padala čez trebuh. Hlače je prav tako nosil iz nekih drugih časov, s širokimi hlačnicami in globokim sedlom, najbolj pa je v oči bodel ogromen panamski klobuk bele barve s črnim trakom, ki ga je sicer snel takoj, ko je stopil na jadrnico.« (str. 121-122)

Ana Dolinšek