Pri založbi Miš je v zbirki Zorenja izšel problemski mladinski roman avtorja Igorja Karlovška Peter in Petra. Skozi roman nam zgodbo pripovedujejo trije šestnajstletniki, dijaki drugega letnika gimnazije.

Roman se začne udarno: Petra prejme fotografijo in posnetek z občutljivo vsebino, kmalu zatem pa še izsiljevalski sms. Najhuje je to, da se na posnetku prepozna, čeprav se ne spomni ničesar od dogajanja. Kdo ji je podtaknil mamilo in kdo jo je posnel? Korak za korakom se razpira Petrina zgodba. Je edinka, ki ji nič ne manjka, po naravi preveč zaupljiva, lahko bi rekli celo naivna, a pridna in priljubljena. Kaj se je lahko zgodilo, da se je znašla v tako grozljivi situaciji?

V naslednjem poglavju spoznamo Zojo, sošolko in najboljšo Petrino prijateljico, ki pa se spretno vrti v svetu drog, zasvojenosti in prekrivanja. Kmalu se nam razjasni tudi dinamika med prijateljicama. Ob Petrinem padcu s strehe oziroma poskusu samomora, se zgodba začne zares zapletati.

V bolnišnici se Petra po nenavadnem naključju znajde v sobi s še enim šestnajstletnikom, Petrom. Njegova zgodba in domače okolje sta prav tako zelo zanimiva in nepričakovana. Petra hitro spozna, da Peter sodi med prestopnike in kriminalce. Morda je res »le« tat, a očitno se spozna na marsikaj. Prav zato Petra v njem vidi potencialnega zaveznika in morda celo rešitelja. Seveda se pričnejo med njima razvijati tudi ljubezenska čustva.

Kot se za najstnike spodobi, pa je v njih veliko jeze, strahu, upiranja in vsesplošnega nerazumevanja odraslih, predvsem staršev, in seveda tudi upiranje avtoriteti. Preplet osebnih stisk in najstniških neumnosti, ki prerastejo vse meje dobrega okusa, nosi dobro osnovo za napeto in večplastno zgodbo.

Kako se rešiti pred izsiljevanjem, če ti nihče od odraslih zares ne verjame? Kako svetu pogledati v oči, če vsi v tebi vidijo le kurbo in ne žrtev? Kako se spoprijeti s težavo, ki je toliko večja od vsega, kar se ti je kdaj zgodilo? Seveda samomor ni rešitev, kar Petra že ve, ampak vse je tako težko in pot naprej je boleča, zapletena in ne kaže, da bi se lahko obrnila na bolje.

Sledi še citat: »Do tega nesrečnega snemanja mojega seksualnega stika z moškim sem živela v mehurčku, v katerem ni slabih koncev, še bacil ali virus komaj kakšen.
Slabe stvari so se dogajale samo drugim. Meni ni grozila nobena nesreča, na nebu ni bilo niti oblačka. Če so kje morali zaklati piščanca, da sem ga lahko dobila za kosilo, mi je bilo vedenje o tem, kako pride meso na mizo, prihranjeno. Kot da sem samo napol človek, ki pozna le prijazno plat življenja in se mu kaj slabega že po naravi stvari ne more pripetiti.
Potem pa sem v prenesenem in pravem pomenu besede z višine padla na tla.« (str. 70)

Ana Dolinšek