»TISTI, KI SE SPOMINJAJO, SO SPOSOBNI ŽIVETI V KRHKI SEDANJOSTI. TISTI, KI SE NE SPOMINJAJO, NE ŽIVIJO NIKJER.« (čilenski režiser Patricio Guzman v dokumentarnem filmu Nostalgija po svetlobi – str. 299)

Zagotovo je roman Na jugu velemesta knjiga, ki me je navdušila z več vidikov: zgodbeno, s pristopom, prepletom literarnih, risoromanesknih in stripovskih pripovedi, z barvami, prevodom, oblikovanjem, neposrednostjo in osebno zgodbo, ki se potaplja v širši kontekst.

V Čilu rojena pisateljica Lola Larra in čilenski ustvarjalec Vincente Reinamontes sta oba doživela pingvinsko revolucijo in študentske proteste. To obdobje ju je z izkušnjami za zmeraj oblikovalo in najbrž je njuna ustvarjalnost v pričujoči knjigi prav zato toliko intenzivnejša. Dnevnik zasedbe šole se dogaja leta 2006, ko so dijaki in študentje zahtevali kakovostnejše in brezplačno šolstvo, ves čas pa se dogajanje spogleduje s preteklim obdobjem vojaškega udara, diktature, kršenja človekovih pravic in tudi s predhodnimi protesti.

Zgodba se dogaja v majhni zasebni šoli na jugu velemesta Santiago de Chile, ki jo zahteve protestnikov na prvi pogled niti ne zadevajo, a se njeni dijaki gibanju solidarno priključijo. Pripoved se obvije z ljubeznijo, odraščanjem, kritično mislijo in pogumom. Sloni na resničnih dogodkih, skozi sedem dni dnevniških zapisov in doživljanj jo podaja Nicolás, dijak tretjega letnika in najboljši vratar v šolski nogometni ligi, ki se zavzetju šole priključi povsem nepričakovano in predvsem zaradi zagledanosti v Paulo. Počasi padamo v - med zidove ujeto življenje, v medosebne odnose, sodelovanja in trenja petintridesetih mladostnikov. Fantova naklonjenost in ljubezen do priseljenega francoskega dekleta nas vodita tudi v ustavljeno komunikacijo, pomanjkanje hrane in navidezni svet, v katerem delujejo samosvoje definicije, hierarhija, zanihajo pa tudi etičnost, zaupanje, odgovornost in resnica. Skrivnostno se skozi protagonistovo družino vključujejo dejstva preteklosti, ravno tako jih podpira učiteljica, ki je bila zaradi pokončne drže izključena iz sistema in se v romanu aktivno in odrešujoče poveže z mladimi uporniki, razkriva pa se tudi takratna potišana nerazjasnjenost izginulega dijaka. Roman, kakor je v imenitni spremni besedi zapisala Urša Geršak, govori iz izkušenj dveh generacij, dvojni pripovedovalski perspektivi pa domiselno sledi tudi močna likovna podpora.

»/…/ Pripoved poteka na dveh ravneh in prepleta več jezikov. Črke dobijo drugoten pomen ali pa jih barva, črta, senca osmislijo. Predsvem pa postavlja intimni svet, zapisan v Nicolásovem dnevniku, širši pomen. Obe ravni se prepletata tudi časovno. Risbe v modri barvi se pridružujejo pripovedi v dnevniku, besedilu, ki ga beremo, rdeče ustrezajo pogledu učiteljice, ko pa se obe pripovedi srečata, prepredeta, se prepleteta tudi modra in rdeča barva. Risbe so kot plakati, so dramatične, vabijo nas k akciji in imajo veliko sporočilno vrednost ter politični učinek na branje. Predstavljajo pogled od zgoraj, s stanovanja, enkrat povsem od blizu, drugič odmaknjeno. Zgodbi dajejo ritem, so njeno gibalo, medtem ko nam dnevnik razkriva notranji svet oseb romana in njihova razmišljanja. /…/« (Str. 296)

Knjiga je kombinacija literarnega in ilustratorskega pristopa, čeprav jo nekateri morda preveč enozvočno umeščajo med risoromane. Izdala jo je založba Malinc, ki je znana po svojih pronicljivih literarnih izborih in pogostih vključevanjih španske in posebej baskovske književnosti, po številnih odličnih obojesmernih prevodih, posredovanju in promociji slovenske književnosti v ostale jezikovne prostore, po mnogih inovativnih knjižnih stvaritvah slovenskih ustvarjalcev ter po kakovostnih in domiselnih projektih, ki podpirajo knjigo, branje in bibliopedagoško delo.

Tudi ta roman bogatijo izvrsten prevod prevajalke in urednice Barbare Pregelj, perfekcionistično oblikovanje, polna in umeščajoča spremna beseda, stvarni dodatki, predstavitve avtorjev in natis, ki z izborom pisave in niansirane podlage poskrbi, da je roman dostopnejši tudi bralcem z disleksijo. Slednja založniška odločitev je založbi Malinc lastna, tovrstno pozornost svojim knjižnim izdajam vizionarsko in pogumno namenja že daljše obdobje in se z njo v slovenski knjižni svet kakovostnih besedil prepoznavno in pomembno zarisuje.

V delu zgodbe, kjer poezija zbliža Paulo in Nicolása, se srečamo s pesmijo Paula Eluarda Prepoved gibanja. Z veseljem zapišem, da je njen prevod podpisala naša sodelavka Nina Medved.

»Odprla je na strani, označeni z listkom, in mi prevedla pesem. Šepetala je, ko je brala v polmraku, in vedel sem, da jo recitira na pamet; /…/
Kaj bi radi, vrata so zaklenjena.
Kaj bi radi, ostala sva ujeta.
Kaj bi radi, ulica je bila zastražena.
Kaj bi radi, regija je bila matirana.
Kaj bi radi, bila je sestradana.
Kaj bi radi, nisva se branila.
Kaj bi radi, noč je padla.
Kaj bi radi, pa sva se ljubila.« (str. 157-158)

Zapisala Maja Logar