Roman Izgubljena zgodba avtorice Meg Shaffer, v prevodu Eve Žerjav, je fantazijska pravljica za odrasle, ki bo nagovorila tudi mlade bralce. Glavna junaka sta Jeremy Cox in Ralph Howell, ki kot najstnika izgineta v gozdu Rdeči vran v Zahodni Virginiji. Najprej veljata za pogrešana, nato za izgubljena. Ko se po šestih mesecih vrneta, nista več petnajstletna dečka, temveč mlada moška. Kmalu po vrnitvi izgubita stik in se ponovno srečata šele po petnajstih letih. Povod za srečanje je Emilie Wendell iz Ohia, ki išče svojo izgubljeno starejšo sestro. Pomaga ji lahko prav Jeremy, ki se ukvarja z iskanjem pogrešanih žensk in deklet, ampak samo, če bo pripravljen sodelovati tudi Ralph, ki edini pozna pot do njene sestre Shannon Yates.

Vstop v svet Shanandoah nam razkrije deželo, v kateri vlada kraljica Skya. Tudi obiskovalci imajo že vnaprej določene vloge, kot so vitez, princ in princesa. Bralca ves čas spremlja pripovedovalka, ki zgodbo usmerja in razkriva pravila pripovedovanja. Vsaka pravljica ima svoj recept, ki nam ga pripovedovalka razkrije in seveda velja tudi za to zgodbo. Prisotni so tudi hudobci, Bistri dečki, ki živijo v Mestu duhov in ki zapletajo dogajanja v tem čarobnem svetu. Pomembno vlogo imajo tudi magične živali, med katerimi še posebej izstopa rdeča vrana.

Vendar, kot v vseh pravljicah, tudi tu zmagata ljubezen in dobrota. Posebej je izpostavljena istospolna ljubezen. Se pa odpirajo tudi druga vprašanja: izguba spomina, duševne bolezni – predvsem shizofrenija, odnosi v družinah in med prijatelji, predvsem pa odkrivanje in spoznavanje stisk junakov.

Pomemben simbol v zgodbi je svinčnik s samorogom, ki se nikoli ne obrabi in je zaslužen za zapisano zgodbo. Fantazijski svet avtorice odpira številna vprašanja, se posveča čustvom in vzdušju. Izpostavlja tudi sram in strah pred nerazumljenostjo. Izgubljena zgodba je pripoved o izgubi in iskanju, o tem, kako se lahko človek znova najde, tudi skozi zgodbo.

Citat:
»Zakaj ji je bilo toliko do tega? Sestre, ki je bila že dve desetletji mrtva, sploh ni poznala. Zakaj bi si nalagala toliko dela?
Vedela je, zakaj. Ker je bilo vse skupaj kot pravljica ali kaj podobnega. Sestri, ki se nista nikoli srečali, sta odraščali v različnih družinah in nista vedeli druga za drugo. Ena je živela z ljubečo materjo, v razkošju, kjer je vse, kar si je želela, dobila na pladnju…
Drugo pa je na poti iz šole ugrabil znan spolni prestopnik.
Zakaj je Emilie tista, ki je imela srečo? Zakaj je bila ona princesa, in ne siromakinja?« (str. 31)

Dodajam še pripovedovalkin citat:
»Se kdo sprašuje, kako sem lahko napisala to knjigo, če pa nisem bila povsod zraven?
No, pokazalo se je, da je svinčnik res čaroben. Ampak za pisanje čarobne knjige ne potrebuješ čarobnega svinčnika. Vse knjige so čarobne. Predmet, ki te lahko popelje v drug svet, ne da bi šel iz sobe? Zgodba, ki jo je napisal tujec, a se vseeno zdi, kot da je napisana posebej zate? Da ljubiš in sovražiš ljudi iz črnila in papirja, ne pa krvi in mesa? Ja, knjige so čarobne. Morda so celo najmočnejša čarovnija, kar jih je.« (str. 315)

Ana Dolinšek