Švedsko pisateljico Rose Lagercrantz poznamo že po zabavnih in razmišljujočih zgodbah iz vsakdana deklice Dane, ki so ravno tako izšle pri založbi Zala in v prevodu iste prevajalke Danni Stražar.

Tokrat je naša glavna junakinja skoraj devetletna Olga, ki ji življenje na pot pripelje marsikatero spremembo, sobivanje z razširjeno družino in sestrično, majhnega nebogljenega bratca, drugega očeta, čeprav prvega še ni spoznala, ves čas pa je ob njej tudi mama, ki zna toplo objeti in nikoli ne reče, da se je pri devetih letih treba nehati jokati, kadar ti je težko. Zgodbe so odlično zapisane in ravno prav dinamične, da skoznje tudi začetni bralec drsi z radovednostjo in v pravem ritmu. Ob njih je lepo razmišljati in se pogovarjati.

"/.../ Luna jo spominja na očka Antonyja, ki ga še nikoli ni srečala v živo, temveč samo na sliki, ki visi nad kuhinjsko klopjo.
Saj ne, da bi bil očka ravno podoben luni, nekaj drugega je - občutek, da je nekdo v daljavi, ki jo prijazno spremlja od daleč.
Kadar ni lune, je prazno, toda zdaj sveti, velika in okrogla. /.../" (str. 156-157)

Maja Logar