Tina Vrščaj je slovenska pisateljica, literarna kritičarka in prevajalka mlajše generacije z letnico rojstva 1987. Čeprav se iz romana, ki ga obravnavamo, zdi, da bi lahko diplomirala tudi iz biologije, se je to zgodilo na študijskih smereh primerjalna književnost in angleški jezik. Najprej je delovala predvsem na področju literarne kritike in si ta položaj utrdila z odličnim podajanjem mnenj o literaturi, kmalu pa se je začela predstavljati tudi kot literarna ustvarjalka. Na klancu je njen najnovejši roman, za katerega je prejela nagrado založbe Mladinska knjiga modra ptica in se znašla med petimi finalisti za kresnika iz leta 2024. Pred tem sta se zgodila romaneskni prvenec Zataknjena v pomlad iz leta 2010 in Odradek iz leta 2012, podaja pa se tudi na področje pisanja za mlade bralce.

Zdi se, da Tina Vrščaj navdih vsaj za naslove svojih del rada poišče pri velikanih slovenske in tuje književnosti. Že omenjeni Odradek najdemo v črtici Franza Kafke z naslovom Skrb družinskega očeta, v kateri začne leseni tulec, na katerega je navita nit, kazati skorajda človeške lastnosti, zgodba sama pa je od nastanka naprej predmet različnih psihoanalitičnih obravnav, naslova Na klancu pa seveda ni potrebno posebej razlagati. Čeprav že sam po sebi kliče po primerjavi z Ivanom Cankarjem, lahko med usodi obeh žensk, Francko in Evo, postavimo dobro stoletje družbenih, socialnih in drugih sprememb, pri Tini Vrščaj predvsem okoljskih. Če Francka teče za vozom, ki ga ne bo nikoli ujela, in je že s svojim rojstvom zapisana siromaštvu, pa pri Evi opazujemo razvoj, ki se skuša kljub stalno navzočemu poudarjanju negotove prihodnosti zaradi grozeče okoljske katastrofe zavezati bolj pozitivni usmeritvi. Oba romana sestavljajo prizori iz družinskega življenja, v katerih sta obe materi njegov steber, moški element pa je tisti, ki se ukloni pritiskom in zbeži oziroma propade.

Glavna protagonistka romana Tine Vrščaj je nedvomno večplastno zasnovan lik. Kljub temu da s strani svoje matere Eva že celo življenje posluša očitke, kako je mehkužna, se vendarle zdi zelo trpežna. Drobna, a žilava, preberemo nekje v knjigi. Kot mestno dekle se znajde na podeželju in to takšnem bolj zakotne vrste, na katerem se je rodil, odraščal in živel njen partner Gregor. Zdi se, da se skuša Eva z vso voljo in dobrimi nameni soočiti z novim okoljem in v njem pognati korenine. To ji olajšuje ljubezen do narave, s katero se je že rodila in zaradi nje tudi študirala biologijo. To ljubezen skuša vcepiti tudi svojima hčerkicama, njihov vsakdan se odvija v neskončnih pohodih po bližnji in daljni okolici, ki jih mora pri deklicah, od katerih je mlajša komaj shodila, velikokrat izpeljati tudi s prisilo.

Materinstvo je vsekakor ena glavnih tematik romana. V zgodbi naletimo na zelo različne odnose med materami, hčerami in tudi sinovi, pri odraslih protagonistih so to praviloma slabe izkušnje. Oba partnerja, Evo in Gregorja, je njuno primarno družinsko okolje travmatiziralo, oba imata izkušnjo kritizantske in z ničemer zadovoljne matere ter odsotnega očeta, o katerem je doma prepovedano govoriti, v Evinem primeru pa je zavit še v mračno skrivnost. Eva se zdi sposobna, ljubeča in na trenutke stroga mama, ki svoja otroka čvrsto vodi skozi prva leta življenja. Teža vzgoje je skoraj povsem na njenih ramenih, družbo ji delajo nauki njene matere, ki so očitno globoko zakoreninjeni v njej, kljub temu da se z njimi velikokrat ne strinja. Toliko o vzorcih, ki jih prenašamo naokoli.

Od prve omembe Evinega partnerja Gregorja se nam skozi roman postopno odkriva njun nič kaj rožnati odnos. Velikan v očeh otrok, v Evinih pa vedno manj tega. Čeprav si delita podobno izkušnjo z lastnimi starši, sta si zelo oziroma očitno preveč različna v svojih pogledih na svet. Gregor je povsem digitaliziran, ona skoraj popolnoma analogna, njune vrednote pa se nahajajo na dveh bregovih, med katerima zija prepad. Gregor živi za sedanjost, njo skrbi prihodnost. Narava, sredi katere se je rodil, ga ne zanima, tudi skrb zanjo ne, v tem je podoben vsem staroselcem na Klancu. Ko mu ponudi ljubljenje v gozdu, Eva razmišlja. »Če greva v nočni gozd, naju lahko doleti kaj zelo čarobnega.« Gregor, ki smatra, da ima človek svoje bivališče zato, da se skrije pred naravo, pa razmišlja: »Če greva v nočni gozd, naju bo zgrizel mrčes.« Povsem v nasprotju s tem, kako se je začelo njuno razmerje, namreč prav z Gregorjeve strani predlaganim seksom v naravi. Brezposelna Eva je finančno odvisna od njega, kar ji ob vedno pogostejših prepirih rad poočita, skrb za gospodinjstvo in otroka je pač že tradicionalno najmanj cenjeni poklic na svetu. Kot zaposleni v tehnološkem podjetju je popolnoma vpet v virtualni svet in v njega tudi že odvisniško ujet. Verjetno se edino v tem svetu počuti varnega, saj se je vanj pred neugodnim družinskim okoljem zatekel že pri desetih letih, ko je dobil prvi računalnik. Eva ni tiha ženička in mu odtujevanje od družine in predvsem od otrok tudi neprestano očita. Preberemo, da Gregor »ne dela nič drugega več, samo dela še, včasih pa se morda samo dela, da dela.« Ker je njegovo podjetje finančno nestabilno, pa se počuti kastriranega tudi po tej plati.

Roman dodobra obdela socialne stiske današnjega časa, ki so jih deležne predvsem mlade družine: stanovanjska stiska, začarani krog brezposelnosti, ko si brez izkušenj večinoma nezaposljiv, a brez zaposlitve izkušenj tudi ne moreš pridobiti. Zaposlenost pa po drugi strani sploh ni zagotovilo, da boš plačan za svoje delo, kot je na primer razvidno pri neplačevanje računov Gregorjevemu podjetju. Kot vsa organizacija družinskega življenja pade na Evina ramena tudi družinsko varčevanje.

»Ne glede na distanco, ki jo ima Eva do mame, je bila njena vzgoja učinkovita. Še vedno deluje. Zdaj ko nima denarja, pride prav. Obrokov ni več pet ali sedem. Od tistega pripravljanja hrane ob vsaki uri dnevno se je Evi že vrtelo. Komaj je pospravila od malice, že je bilo na vrsti kosilo. Ko je pospravila od kosila, je bila spet malica. Nato večerja. Imeli so prvo večerjo in zadnjo večerjo pred spanjem. Prva in zadnja dopuščata, da pride kakšna še vmes. Če sta bila otroka že sita, pa je bil lačen Gregor. Tako pretiravanje je škodljivo. Želodec si želi oddiha. Še zobje od časa do časa potrebujejo prazna usta, da jih slina zaščiti.«

Gregorja mati ob svoji smrti praktično razdedini, kar je finalni dokaz njene neljubezni. V eni od svojih mnogih besednih iger pisateljica pravi, da je mama pokojna, a mu vendarle ne da pokoja. Razen o mami o Gregorjevi družini ne izvemo veliko, skrivnost ostane, zakaj je umrl njegov petnajstletni brat in mamin ljubljenec. Gregor obiskuje njegov grob, torej je neka navezanost obstajala. Za Gregorja Eva pravi, da bi rada izdolbla skrivnosti iz njega kot detel, ki tolče v deblo. Ko ne podeduje hiše, v kateri živi od rojstva, njegova družinica pa se znajde pred prisilno izselitvijo, se Gregor zlomi in zapusti družino.

V knjigi preberemo, da se je Eva že od malega počutila zapuščeno, z Gregorjevim odhodom se je torej vrnila v svoje prastanje. To pa pomeni, da si v situaciji, ki jo obvladaš in v kateri se znajdeš. Ko se torej preostale članice družine, od katerih je samo ena odgovorna, znajdejo na robu prepada, to ni signal za padec, ampak za dvig. Izkaže se, da je bil Gregor mlinski kamen na Evinem vratu, ko se ga znebi, lahko zaživi na novo. A še pred tem se mora spopasti z drugim bremenom, to je s svojim odnosom do matere in skrivnostjo, ki obdaja njenega očeta. Zanj pravi, da se ga spominja v »razbitih koscih ogledala«, a ker ji mama ni nikoli govorila o njem, koščkov ne more sestaviti. »Zakaj pa potrebuješ očka? Tvoj očka je bil izguba. Le kdo potrebuje izgubo za očka? Več imaš od plišastega medvedka.« A še hujši so bili namigi, da je odšel zaradi nje. Mama v svoji nemoči in preobremenjenosti pač ni izbirala besed, pred neusmiljenim življenjem se je branila s krutostjo. Preberemo, da ne mara ljudi, ki zaidejo v težave in računajo na pomoč drugih, saj je tudi sama bila vedno sama za vse. Ko odrasla Eva kaj potrebuje, po navadi nima razumevanja zanjo. A ko se brez strehe nad glavo, noseča in z dvema majhnima otrokoma kljub vsemu zateče k njej, je presenečena nad materinim prijaznim sprejemom in pripravljenostjo pomagati. Takole pravi: »Mama je ostala ista in mama se je spremenila. Zdaj je imela dve namesto ene. Prva je bila taka kot prej, stroga in vedno za obrambno utrdbo, kjer je ni mogoče doseči, ona pa strelja okoli. Ta prva je Evo še vedno zadela. Ampak potem je bila tudi druga mama v isti osebi. Ta je bila nežna in popustljiva. Ta je pustila službo in vzgajala njeni hčerki. Punčki sta jo gladko sprejeli, kot da je babica prav taka kot njuna mama. Iz tega se je Eva naučila, da sta si mogoče res podobni. Pogrešali sta pajdaše iz vrtca, a babica je bila več kot soliden nadomestek. Ta nova mama si je našla kosmatega partnerja, ki je bil medvedji z globokim glasom, in si z njim privoščila dopuste, spodrsljaje. Razvajala se je v slaščičarnah in toplicah. Imela je prebliske, ki jih ima samo srečen človek. Rekla ji je denimo, da je življenje z njimi pod streho polnozrnato. Otroci jo nahranijo. Zanje je vredno živeti.«

Ob vseh materah v romanu je potrebno omeniti še eno, to je mater naravo. Narava je še en zelo pomemben lik v zgodbi. Eva se kot strokovnjakinja zaveda nevarnosti klimatskih sprememb in se čudi brezbrižnosti prebivalcev Klanca, ki vneto onesnažujejo svoje okolje in ga spreminjajo v smetišče. Med njimi se nahaja tudi Gregor in ta njegov odnos je večni predmet spotike. On je ogorčen, da človek vremenskih pojavov še ne nadzira, saj mu, »dostop do stanovitnega vremena in neomejene električne energije pripada prav tako samoumevno kot življenje.« Tina Vrščaj pravi, da »modernega človeka prepoznamo po tem, da ga vodi le lastna potreba.« Njena Eva je zelo daleč od tega pravila in v dobro človeštva upajmo, da v tem ni osamljena.

Jasna Mlakar