Roman, pravzaprav refleksijski potopis Aleša Štegra, enega najbolj obetavnih slovenskih pisateljev med (naj)zahtevnejšimi bralci kot tudi med strokovnjaki, ni prvo potopisno razmišljanje v slovenski literaturi. Nagnjenje do znanstvenega, še bolj pa do literarnega prikaza popotovanj potrjujejo Levstikovo Popotovanje od Litije do Čateža, potopisi Alme Karlin in, kar morda predstavlja vrhunec vsaj v literarnem pogledu: Edvin Flisarjev Čarovnikov učenec, eden najbolj branih slovenskih romanov po drugi svetovni vojni (prenos iz spleta), ki je kot podlistek najprej izhajal v osemdesetih letih (1984 – 85) v tedenski Večerovi reviji 7D.

Štegrov potopis ima vse značilnosti sodobne proze. Razdeljen je na dva dela ali poglavji: Vzgon in v Spust, vendar to vsebinsko v ničemer ne vpliva na samo pripoved. Tudi v tem delu v bistvu nastopa en sam junak s svojimi opažanji, občutenji in razmišljanji. Prav tako tudi ni fabule, pred bralcem se zvrsti samo nizanje vtisov, opisov dogajanj in razmišljanj, ki lahko prehajajo bolj ali manj neposredno v čisto poezijo ali v fikcijo. Tako na primer je opis teles kopalcev v toplicah groteskna, že kar bruegelovsko kipeča alegorija s poetičnimi prvinami, medtem ko čisto fikcijo zasledimo pri beraču, ki igra na harfo, ko pisatelj zagleda v njem samega sebe. Drugih junakov, ki bi spremljali pisatelja ves čas njegovega popotovanja po Peruju, razen njegovega dekleta/žene Maje ni. K njej kot potrpežljivi spremljevalki se pisatelj obrača z vso nežnostjo in predanostjo ljubečega, vendar Maja ni izrazit lik, ne zaživi kot človek z vsemi svojimi nasprotji in praktično nima kakšnega večjega vpliva na potek zgodbe.

V tej knjigi pobere bralec marsikaj poučnega iz zgodovine Inkov. Na primer pokol inkovske vojske, ki je sledil takoj zatem, ko je bil poslednji inkovski vladar, sprva začuden, nato pa užaljen zaničljivo vrgel na tla sveto pismo, ki mu kot predmet, ki ga je prvič videl v svojem življenju, ni pomenil ničesar. Še več, zanj je predstavljal globoko žalitev. Ali pa: Inki so le iz obrednih nagibov gradili neverjetne zgradbe brez malte, samo iz kamna, natančno obdelanega v obliki nepravilnih mnogokotnikov, ki so precizno in trdno nalegali eden na/v drugega, oziroma se stikali eden z drugim, ne pa iz gradbenih potreb, za kar so uporabljali manj obstojna gradiva kot sta les in opeka narejena iz blata, pa tudi iztrebkov.

Aleš Šteger razmišlja iskrivo in duhovito, vendar v svojih razmišljanjih ne zaide v nadaljnja poglabljanja/razglabljanja kot na primer Dostojevski, Tolstoj in še marsikdo drug. Pisatelj Šteger močneje učinkuje na bralca v tej svoji knjigi takrat, ko pojmuje potovanje kot stanje duha, pri katerem v popotnika kljub vsem njegovim spoznanjem, prevzetosti in razočaranjem, ki jih doživlja na potovanju, prodira miselno vračanje v njegovo preteklost že kar od samega rojstva naprej. Že kar od takrat, ko po rodilnem kanalu zdrsne v zanj čudni, neprijetni svet. Je to podoživljanje doživetega in tudi njegovo prevrednotenje samo posledica spremembe kraja in odmika od vsakodnevnih utrujajočih in ponavljajočih se opravil v vsakdanjem življenju? Zaradi prehajanja besedila, ki sublimira večkrat tudi v čisto poezijo, bi nekateri bralci lahko dobili vtis, da pri tem ne gre toliko za stilistično posebnost Štegrovega pisanja kot za čisti larpulatizem. Prav zato deluje Evald Flisar kot pisatelj potopisov bolj naravno, neposredno in zato bolj pristno, skratka avtorsko bolj zrelo. V primerjavi z njim dobi bralec vtis kot da se Šteger ubada s formo zaradi nje same. Vsekakor pa je poezija napisana doživeto.

Pri tem ne smemo manjšati Štegrove pisateljske vrednosti. Morda ga res na gre primerjati s Cirilom Kosmačem, vendar je treba priznati njegovo svojstveno moč opisov(anja) tudi v tej knjigi. Tako bralca presune deček, ki seka tekoč po bregu navzdol serpentinasto cesto, po kateri vijuga avtobus s turisti in ga s svojim tveganim tekom vedno dohiti. Za to početje sicer dobiva od turistov kot priznanje za vztrajnost in tekaško spretnost denar, vendar izraz na njegovem obrazu kaže odpor pripadnika staroselcev. Ti trdovratno ohranjajo dediščino civilizacije pred prihodom konkvistadorjev in čakajo na prvo priložnost, da se bodo množično dvignili v upor proti poniževanju in izkoriščanju. Morda ne bo soglašal s Štegrovim mnenjem o muzejih na splošno, vsekakor pa se bralec zamisli nad opisom muzeja, kjer je v oddelku z zlatimi inkovskimi izdelki temačno, dušeče in moreče, medtem ko oddelek s tekstilijami – z inkovskimi barvitimi tkaninami in pleteninami deluje svetlo, vedro in - zračno. In še ne čisto nazadnje: Šteger nas pouči, da zlovešči in zaničljivi izraz gringo, ki smo ga tolikokrat slišali v hollywoodskih vesternih, ne velja samo za Američane, ampak tudi za vse nas Evropejce oz. Evroazijce.

Morda manj opazno pronica v bralca pisateljevo spoznavanje, da Perujci že zaradi svojega nikoli potlačenega inkovskega izročila drugače pojmujejo življenje in da se znajo njegovih drobnih radosti bolj veseliti kot ljudje iz zahodnega sveta. In prav v tem je ena največjih vrednosti tega potopisa.

Borivoj Breže