Roman Vanja je kratek roman o predolgem življenju. Zaradi povečanega tiska je knjiga lažje berljiva in bralcu prijaznejša. Roman predstavlja zadnji del trilogije, ki jo je avtor začel z romanoma Odštevanje in Zvezda, žlica in ura. Vsa dela se lahko berejo samostojno. Zgodba se začne udarno s poglavjem Vsak konec ima svoj začetek. Glavni junak v prvoosebni pripovedi, čeprav je že dolgo mrtev, razgrne svojo življenjsko zgodbo.

Ivan je rdečelasec, rojen prvega septembra 1939, na dan, ko se začne druga svetovna vojna. Njegov prihod na svet je poskus rešitve odnosa med staršema, obenem pa se rodi kar petnajst let za tremi sestrami. Po materini smrti skrb prevzamejo prav one in sodelujejo tudi pri njegovi vzgoji. Že zelo zgodaj je zaznamovan kot »hudičevo seme«, kar usodno vpliva na njegovo življenje in vse nadaljnje zaplete.

Zgodba se razteza od pripovedi o prvi svetovni vojni in očetovih izkušnjah na fronti, prek časa italijanske in nemške okupacije ter Ivanovega otroštva v drugi svetovni vojni, vse do povojnega obdobja, socializma in s časovnimi preskoki do nove države ter kapitalizma.

Širok zgodovinski kontekst, ki pa ne zasenči posameznika. Pomemben ostaja njegov odnos do družine, okolja in mogoče celo do samega sebe. V ozadju ves čas ostaja tudi vprašanje spremembe imena, katere pravi pomen se razkrije šele proti koncu romana. Kdo je pravzaprav Vanja?

Skozi pripoved se srečujemo z nasiljem, občutki sramu in drugačnosti ter z vprašanji izdaje in preživetja. Alkohol, duševne bolezni in druge življenjske ovire spremljajo junake na njihovi poti, a prostor najdejo tudi svetlejši trenutki – zaljubljenosti, rojstva otrok in drobna upanja. Tudi ločitve ne izostanejo. Lepo je izpostavljena tudi vloga žensk. V kratkem romanu je zbran širok spekter čustev, dogodkov in življenjskih spoznanj. Je glavni protagonist res le naivnež? Zgodbo bi lahko opisali kot kratek roman z dolgo odmevnostjo.

Citat:
»Nekoč je živel rdečelasec, ki ga nihče ni imel rad. Ko pa so ljudje ugotovili, da so njegovi lasje v resnici niti čistega zlata, so vsi hodili za njim. On pa se ni dal. Rekel je, če me niste imeli radi prej, me tudi zdaj ni treba imeti. To pa je slišala prelepa rdečelaska in se zaljubila vanj. Srečno sta živela do konca dni.« (str. 245)

Ana Dolinšek