Nemški pisatelj bosanskih korenin je v zbirki Sinjega galeba Mladinske knjige izdal zanimiv roman počitniškega taborjenja, fantovskega prijateljstva, medvrstniškega nasilja, izgubljenosti, drugačnosti, izključenosti, uporništva, preobratov ter zapisovanja zgodb in občutkov. Kljub temu, da si Kemi sam takšnega preživljanja prostih dni sploh ne želi in da do narave niti ne čuti posebnega veselja in naklonjenosti, ga mama neomajno pošlje prav tja. Knjiga je polna razmišljanj, orisov pričakovanj in doživljanj, pa tudi človeške topline in pomoči. Spisana je strnjeno, v ritmu, ki nas prestavi v počasno preživljanje dni in zapletov, da se zazdi, kot da smo tudi sami v skupini in se pretakamo skozi čas in hkrati skozi prebrane knjižne strani. Da v začetku in v izteku s Kemijem in mamo trebimo solato in z njima kar tako, mimobežno kramljamo.

Roman bogati odličen prevod Urške P. Černe ter imenitne ilustracije toplo in intenzivno rumene, različnih odtenkov sive, črne in bele, ki lepo nadgradijo dogajanje ter tu in tam besedilo domiselno potresejo z drobnimi komarji. Ilustratorka Regina Kehn je knjigo dvignila v privlačno in nadvse zanimivo celoto, ki jo bodo mladostniki zagotovo opazili in si jo zapomnili tudi po njenem izgledu.

»/…/ V vodnjak vrže vedro. Vedro dvigne iz vodnjaka. Pije vodo iz vedra, pije direktno iz vedra in pije in pije, z zaprtimi očmi. Jörg uživa. In ko konča, spet pogleda levo, desno. Na preži je.

V šoli ni nič drugače. Jörg je sam. Jörg je skoncentriran. Previden. V gibanju. Nikjer se ne zadrži dolgo, večinoma obstaja nekje ob robu. Mogoče čas najraje preživi sam s sabo. Mogoče zato, da je vesel, ne potrebuje nikogar. In tudi ne zato, da z užitkom pije vodo iz vodnjaka, Pred samim sabo mu vsekakor ni treba biti na preži in paziti, kaj pove ali kaj naredi./…/« (str. 38)

»/…/ Pa mami napišem kartico. Nabiralnika ni, ampak saj gremo itak kmalu domov, pa ji jo bom enostavno dal v roke.
Hoj, mama, jaz sem!
Prinašam ti štirinajst pikov komarjev. (Nič ne rabiš namazat.)
Nisem počel tega: šel na dolg pohod, visoko plezal, veliko ustvarjal, zakuril gozda. Lahko si kar ponosna name.
Upam, da si kupila solato, jo potem narediva skupaj?
Po kosilu zaveje malo vetra in malo poleta. /…/« (str. 178)

Pripravila Maja Logar