Walter Moers je avtor dvanajstih romanov za mlade bralce. Njegovo najnovejše delo Princesa nespečnosti in mavrična Nočnamora, v prevodu Helene Lenasi in z ilustracijami Lydie Rode, ki je s svojo zgodbo navdihnila nastanek romana, nas znova popelje v čarobni svet Zamonije.

Knjiga je namenjena mladim bralcem, starosti 10. - 12. leta, vendar bo zaradi izjemno bogatega jezika, številnih izmišljenih besed ter obilice besednih in vsebinskih zapletov nedvomno pritegnila tudi starejše mladostnike in odrasle ljubitelje fantazijske in pustolovske literature. Avtor roman sam označi kot somnambulno pravljico in v njej presega meje med stvarnim in sanjskim.

Osrednja junakinja je Dilija, princesa Insomnia, ki trpi za neozdravljivo nespečnostjo. Z boleznijo se spopada s pomočjo domišljije, humorja in raznovrstnih besednih iger. Neke nespečne noči jo obišče gnom Havarius Opal, mavrična Nočnamora, ki jo želi pahniti v blaznost. Ob tem se ves čas poraja vprašanje, ali princesa morda meje blaznosti ni že prestopila in ali njeno duševno stanje zaradi dolgotrajne nespečnosti že ogroženo. Kljub vsem preizkušnjam Dilija ostaja vedra in optimistična; simptome svoje bolezni si predstavlja kot sorodstvo, ki nepovabljeno pride na obisk.

Prihod Nočnamore je razlog, da se podata na potovanje po Dilijinih možganih, kjer prebivajo raznolika domišljijska bitja: palčki somraka, pajek, ki skrbi za njeno spominsko higieno, umožeri, noresence, možganski polži, Amigdala, čriki in drugi. Bralec se ob tem na igriv način spozna tudi z osnovami delovanja možganov, z anatomskimi strukturami in imeni bolezni, ki so predrugačeni v smešne anagrame in nenavadne pojme.

Roman zaznamujejo nepredvidljivost, domiselni zapleti in bogata imaginacija, ki bralca neprestano drži v pričakovanju. Kljub fantazijski zasnovi delo odpira tudi globlja vprašanja o notranjem svetu posameznika, njegovih čustvih in mislih. Posebnost romana je tudi srečen konec, ki ni značilen za avtorjeva dela in dodatno zaokroži nenavadno potovanje v človekovo notranjost.

Citat: »Spokojnost teme je bila tisto, kar jo je pri nočeh najbolj očaralo. Tista redka in odmaknjena spokojnost, kakor tihota gozda po nevihti, ko se sleherno živo bitje zavleče v svoje zavetje ali pod kakšen list in tam ždi. Ko se življenje ne ustavi, temveč se zdi, kot bi začasno zamrznilo. Razmišljujoč postanek, splošno premirje. To je princeso Dilijo pomirilo. Pomenilo je predvsem odsotnost odvečnih zvokov. Podnevi je bil tu vselej, celo v mirnih obdobjih, tisti vseprisotni, večni in vsiljivi šum. Tisto vsakdanje čvekanje, šušljanje in blebetanje občestva kraljeve palače, plehko in zvečine povsem odvečno, ki je v njenih ušesih odzvanjalo kot grozeče brenčanje v čebelnjaku. Da ti vsega tega za spremembo ni bilo treba poslušati, to je bila sreča. Bilo je kot predah od vsega nepotrebnega. To je bilo tisto, kar je princesa pri nočeh občutila kot nekaj najbolj zdravilnega.« (str. 24-25)

Ana Dolinšek